Objavljeno v

Ko največja bolečina postane odlična priložnost za rast

Običajno vsak najraje zapakira svoje življenje tako, da ga v javnosti predstavi kot nekaj najlepšega, nekaj kar je oh in sploh super in po možnosti, da ti na koncu še vsi zavidajo. Pa si jaz tudi to želim? NE! Čeprav sem neskončno HVALEŽNA, da v tem trenutku živim svoje sanje, da hodim točno po tej poti, da rastem in se učim od najboljših, pa se mi v zadnjih mesecih dogajajo neverjetne in hkrati zame zelo težke stvari. Zavedam se, da je to proces skozi katerega moram iti, da zrastem, da se še bolj osvobodim in da na polno zaživim svoje življenje.

Najprej o tem, zakaj o vsem tem (še) NE bom posnela videa
Preprosto zato, ker vse svoje občutke lažje izlijem na papir in dokler mi to bolj odgovarja in se ob tem počutim noro fajn, bom to tako počela. V tem trenutku sem to jaz in zaenkrat še ne bom počela stvari samo zato ker jih moram, kajti beseda MORAM je črtana iz mojega življenja že nekaj časa.

Zagotovo se bo še vseeno našel kdo, ki bo rekel skoči že iz svoje cone udobja in delaj to in uno, ker je to top in ker je to ful fajn zate in tvoj uspeh. Prav v to sem pred časom brezglavo tudi verjela in nekaj časa to tudi počela, ampak to nisem bila jaz. Čutilo se je, da je zaigrano, da ni v tem moje energije, moje duše. Glede na to, da ne znam igrati je bilo to zame grozno težko, zato sem začela poslušati sebe in svojo intuicijo, ki me pelje po PRAVI poti. Čeprav so se mi kakšne izmed stvari zgodile malo kasneje, pa so se zato, ker sem poslušala sebe, izkazale za veliko bolj uspešne.

Idoli in uspešni ljudje, vsi jih imamo za vzor.
Ja, tudi jaz. Ko sem jih pred leti spremljala preko spleta, revij, televizije se mi je zdelo, da so tako močni, ne zlomljivi, da jim vse uspe, ampak ko sem jih spoznala, sem videla, da so tudi oni samo ljudje, ki so morali prehoditi zelo dolgo in težko pot, da so danes tukaj kjer so in da so uspešni. Kar me je zelo fasciniralo je to, da nikoli niso obupali, tudi takrat ne, ko jim je bilo najtežje in prav to daje velik zagon tudi meni, saj vem da nisem nič drugačna od njih, samo do sedaj sem prehodila krajšo pot, zato me v prihodnje čaka še kar nekaj izzivov.

A prišla sem do pomembnega spoznanja…
V zadnjem času sem zopet spoznala veliko novega o sebi, tudi to, da me na moji poti do uspeha bolj kot sam strah, ovirajo določene bolečine in ovire iz preteklosti. Zato sem se danes lotila pisanja prav iz tega razloga, saj želim s tem zapisom odpreti oči še komu, mogoče prav tebi, ki se v tem trenutku, tako kot jaz, sučeš v začaranem krogu.

Najprej ti želim priznati, da se na trenutke počutim zelo izgubljena, doživljam nekaj velikega, nekaj (vsaj zame) zelo neobičajnega, nekaj kar do sedaj sploh nisem znala povedati z besedami. Vsi, ki so me v zadnjem času spraševali kaj mi je, kaj se mi dogaja, jim nisem znala povedati, saj nisem vedela kaj sploh čutim in doživljam. Posledično jih nisem znala prositi za pomoč, ker nisem vedela kaj sploh potrebujem. Samo moje razpoloženje je neprestano nihalo gor in dol, tako se je veselje v trenutku spremenilo v žalost, ki jo je spremljal še čuden in tesnoben občutek.

Če se mi je pred tem dogajalo, da sem v nekem obdobju dobila odslikavanje ogledal oz. sporočila iz okolice za eno mojo nerešeno težavo, ki jo je spremljala bolečina, se mi tokrat dogaja, da so se na kup nakopičile vse moje nerešene težave, tudi tiste največje. Uh, ja. Najraje bi kar ušla, zbežala, se skrila, ampak kaj bi s tem rešila? Nič, popolnoma nič. Šla bi drugam, šla bi med druge ljudi in v mene bi slej ko prej priletelo isto, preprosto zato, ker bi bila v meni še vedno neozdravljena bolečina. Zato sem se odločila, da bolečinam in vsem težavam podam roko in jih korak za korakom ozdravim oz. odpravim.

O kakšni bolečini govorim?
O tisti, ki pride iz srca, ki ni zaigrana in na trenutke zelo boli. V nas jo izzovejo različni ljudje, pa čeprav tega ne delajo zanalašč, ampak nam okolica sama od sebe odslikava naše težave, ki jih je potrebno rešiti. Takrat se jaz najraje odmaknem (če imam to možnost), se zjokam in »prečistim«, da lahko ponovno trezno razmišljam in tako v sebi poiščem vzrok zakaj se mi to dogaja. Priznam, to počnem v zadnjem času, ko sem spoznala kaj meni najbolj odgovarja in kako najlažje funkcioniram, a preden sem vse to dojela je trajalo kar nekaj časa in je bilo prisotno ogromno dela na sebi. Spoznala sem tudi, da moram prve trenutke prebroditi sama in ugotoviti kaj pravzaprav želim. Šele potem, ko se umirim in so moje misli jasne, lahko poiščem pomoč in nadaljujem s pogovorom.

Moje najbolj pomembno spoznanje ob tem je tudi, da za moje težave nikoli več ne krivim drugih, saj so mi v določenem trenutku dali najboljše, pa čeprav se je sedaj izkazalo, da je moja resnica daleč od vseh naučenih vzorcev. Pomembno je tudi, da so vse moje reakcije na »težave« s katerimi se soočam, sedaj postale popolnoma drugačne, v večini primerov so zelo umirjene in pozitivne, tako vsi tisti, ki me že dalj časa poznajo tudi opazijo vse te spremembe.  Postopoma jih želim prenesti tudi na njih, saj je življenje zaradi tega lahko veliko lepše in boljše.

Največje težave so priložnost za velik korak k novemu uspehu
V zadnjem času je teh mojih osebnih »težav« res veliko in se zavedam, da me s posebnim namenom bombadirajo na vsakem koraku. Čeprav vmes dobivam tudi veliko pozitivnih odzivov na vse moje spremembe in na vse že ozdravljene rane, ampak vseeno potrebno bo ozdraviti tudi vse ostale, ki na to še čakajo.

Čeprav ena mojih največjih težav v moji obdelavi že dalj časa, pa prihajam do spoznanja, da se tistih res močno zakoreninjenih ne da spremeniti iz danes na jutri. Preprosto ne gre in pika.

Kot verjetno že veš, sem zadnje tri mesece v Modern marcareting academy od Lenje Faraguna, ki je res TOP, TOP, TOP! Torej, če si tudi ti želiš svoje življenjske spremembe se prijavi >> tukaj <<, saj z novo skupinico štarta že zelo kmalu. (Priporočam zelo!)

To pa je moja največja težava, ki me trenutno najbolj ovira
Še preden sem naredila in se odločila ta zelo pomemben korak, sem že vedela, da se bo moje življenje spremenilo za vedno. Vedela sem, da se bom morala poleg vsega ostalega spopadati še mojo VELIKO oz. največjo težavo, nisem pa vedela, da bo mi tako težko. Če zase lahko rečem, da se naučim skoraj vse, da mi ni problem vztrajat za eno stvar v nedogled, pa se vse skupaj ustavi, ko pride do znanja jezikov, oz. znanja angleščine. Tukaj me vedno znova premaga bolečina, ki izhaja iz preteklosti.

Začelo se je že v osnovni šoli in se potem na hard stopnjevalo še v srednji. A jaz temu še vedno pravim tako, da pač nismo vsi za vse in če sem lahko matematiko stresala iz rokava, mi jeziki kljub vsemu trudu in učenju niso šli z jezika. Različni smo si, zato nekateri za kakšno stvar potrebujemo več časa in več vzpodbude. Vem, da bi vse skupaj še nekako šlo, če me v srednji šoli ne bi še dodatno v glavo zajebavala tovarišica. In to brez kakšnega posebnega razloga, pač imela me je na piki in nisem ji bila všeč. Kako sem takrat preživela tista grozna 4 leta še danes ne vem.

Potem se je na faksu to malo umirilo, saj je predmeta Angleščine (na mojo veliko srečo) ni bilo, tako sem našla svoj mir in se učila zase, ter raziskovala tisto kar me je zanimalo. Z angleščino sem se srečevala in spopadala, ampak vseeno ni bila prisotna v mojem življenju vsak dan, zato je bila tudi ta »bolečina« pozabljena, a vse do trenutka, ko sem se odločila za skok v akademijo, kjer je angleščina na sporedu dnevno in ko vse skupaj niti ne dohajam več.

Čeprav sem na začetku sem zelo veliko razmišljala ali bi se sploh odločila zanjo, saj sem vedela, da bo to zame zelo VELIK izziv, pa me je na koncu vseeno prepričalo vso znanje, ki ga bom dobila in vsa energija, ki me bo peljala v višave. Preprosto sem skočila v deročo reko in sedaj plavam proti toku. Ni mi žal, da sem to naredila, pa čeprav je borba, ki jo imam sedaj sama s sabo zelo težka. Resnično in iskreno.

Me pa sedaj, ko opazujem kako vsi delajo, kako vsi vse znajo, kako ob tem uživajo, vedno znova potolče, ker sem jaz pri tem omejena oz. potrebujem za vse skupaj VELIKO več časa in preden vse razumem, preberem, sestavim skupaj odgovor in odgovorim me že tisočkrat povozi čas. Obupam, enkrat, dvakrat, trikrat, pa sem spet v začaranem krogu. Ne, nisem pa popolnoma obupala, tako da vseeno delam po svojem tempu, čeprav sem v skupini veliko manj aktivna.

Zavedam pa se, da imam tudi jaz ogromno nekega drugega znanja, ki ga ostali nimajo in da se samo zaradi te »anglečine« ne smem počutiti manj vredna. Tudi to bom enkrat znala, ampak zanjo moj čas šele prihaja. Sem se pa odločila, da nič ne bom počela na silo, ker upor za uporom pripelje še do večjega upora in to me ne vodi nikamor.

Kaj sem ob tem spoznala?
Da se bom od moje največje bolečine naučila največ, da bom zrasla in pogumno odkorakala v svet. Dolgo časa sem se tudi spraševala zakaj se mi to dogaja, zakaj mi je tega sploh treba. A danes vem, da mi je bilo to na pot poslano v pravem trenutku, s pravimi ljudmi samo zato, ker zmorem, če še ne danes pa jutri. Zato imam ob tej dolgi zgodbi, o kateri bi lahko še govorila na dolgo in široko, zate samo eno sporočilo. NIKOLI ne obupaj na pred vrhom gore in NIKOLI ne obupaj, ko ti je najtežje, saj si tik pred osebno zmago.

Sedaj pa samo še to. HVALA ti iz srca, da si mojo zgodbo, mojo izkušnjo in preizkušnjo prebrala do konca. Hvaležna sem za vso tvojo podporo, da si z mano tudi takrat, ko ni vse tako bleščeče in super fino fajn. Res je, vsi imamo težave, samo ne znamo jih povedati na glas. A tokrat mi je uspelo premagati samo sebe in sem to izlila iz sebe, saj vem, da je lahko moja zgodba nekomu v navdih ali pa mu celo spremeni življenje.

O tem kako se bo razvila in kakšne spremembe me še čakajo, pa napišem takoj, ko bo kaj novega.

Bodi unikatno in unikatna.
Objem, tvoja Tjaša

p.s. Pomembno je, da znaš komurkoli reči tudi NE in da si znaš postaviš svojo vrednost.         

>> Tukaj << si preberi kako.

Dodaj odgovor