V življenju se nekatere stvari ne zgodijo iz danes na jutri. Ne tebi, ne meni, ne nikomur. Prav za vse je potreben ČAS, a največkrat pozabimo na to. Vsi si želimo, da je rezultat viden takoj, v istem trenutku, ko premaknemo svoj prst. Ampak žal ne gre tako, vsaj ne pri meni in ravno tukaj me rešuje moja potrpežljivost in močna vztrajnost.
Kaj pa TI, se še spomniš, kaj si najraje počela 10 let nazaj oz. kaj je bila že takrat tvoja največja strast? Hm, zanimivo vprašanje, ane? Najprej pobrskaj po svojem spominu, nato pa beri dalje.
18 let, dijakinja in Myunikat
Kot polnoletna mična gospodična in dijakinja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ugotovim, da želim biti še bolj drugačna in unikatna. A za najstnico iz Borovnice je bil to poseben izziv, ki pa sem se ga itak, z največjim veseljem, lotila kar sama. V tistih časih si bil kar malo čuden, če si bil drugačen, ampak kaj potem. Mnenja ostalih me že od nekdaj niso kaj dosti zanimala, saj sem vedno sledila samo sebi in svojemu srcu.
Tako se je leta 2006 rodil moj nakit, moj otrok, moj Myunikat. Vse skupaj se je začelo tako, da sem si ustvarjala nakit zase, ker pa sem želela svoje kreacije že takrat pokazati svetu, sem naredila še en pečat in se odločila, da ga poimenujem Myunikat (kako in zakaj je nastalo tako ime, pa kdaj drugič).
Tako se je iz leta v leto spreminjal moj stil in moje kreacije, vedno več ljudi ga je opazilo in si ga zaželelo za svojega. Veliko kosov je tako dobilo tudi svoj nov dom. A vse skupaj se ni nikoli končalo. Ljubezen do nakita, mode, unique stila je vedno tlela v meni, tudi ob koncu študija na Fakulteti za arhitekturo, ko je ta strast dobila še večjo moč.
10 let za uresničitev sanj
Ampak kako veš, da hodiš po pravi poti, ko pa ti kot najstnici vsak po svoje postavlja svoja pravila? Preprosto veš, čutiš! Nekdo ja, nekdo ne. A jaz sem to čutila zelo dobro. Lahko bi tudi rekla, da sem bila že od nekdaj mali upornik, ki posluša sebe in sledi svojim sanjam. A tukaj se moram ZAHVALITI tudi mojim dvema staršema, ki me pri tem nista nikoli omejevala in sta vedno dovolila, da lahko sledim sebi.
Še danes se spomnim, kako sem že kot osnovnošolka sanjala, da bi imela svoje podjetje in bi se ukvarjala z oblikovanjem, sicer v arhitekturi (kar nekoč tudi še pride), ampak videla sem se, s kakšno strastjo opravljam svoj poklic.
In danes? Ne daleč stran od svojih otroških sanj. Zanimivo, kajne? Ampak, če bi ta mala upornica, o kateri trenutno bereš, poslušala ostale in kaj moram početi v življenju, bi bila danes ena izmed mnogih, ki hodi v službo in ji pravila postavljajo drugi.
Ker pa sem drugačna na vsakem koraku, sem zelo hitro spoznala, da potrebujem SVOBODO, da ljubim SVOBODO in da obožujem SVOBODO! In za njo, sem pripravljena plačati veliko višjo ceno kot večina ostalih. Vem, sliši se mogoče malo čudno, a raje kot da je služba gospodar mojega časa, sem jaz tista, ki postavlja pravila in ustvarja, ko si to želi. Tako je moj hobi, postal moja sanjska služba!
A to je sedaj, 10 let kasneje, začelo pa se je popolnoma drugače. Začela sem ustvarjati zase, kot hobi, ker sem ljubila ustvarjanje in ker sem želela biti unikat, ter ena in edina s takim nakitom. Tako tudi že od samega začetka nisem marala kopiranja, enakih stvari in tudi danes ob tem dobivam kar pike.
Razlika, NEKOČ in DANES
V preteklih dneh, sem se tudi odločila, da obdarim nekaj mojih velikih ljubiteljic nakita in ena izmed njih je bila tudi Nastja. Prav ona je razlog, da sem se danes spomnila na vse te trenutke, ko je bilo ustvarjanje nakita še moj hobi.
Nastjo poznam že iz osnovne šole in je ena izmed prvih, ki je imela priložnost kupiti moj nakit na začetku moje ustvarjalne poti. A kaj me je pri tem najbolj presenetilo? Da ta nakit, ki je danes star že skoraj 10 let, še vedno zgleda fantastično. In ne, ni ga imela spravljenega v predalčku z nakitom, ampak ga je ves ta čas ponosno nosila.Priznam, da sem bila res zelo, zelo presenečena, da je ta moj nakit še »živ« in da ga še vedno nosi.
Kot srečnica, ki je po nekaj letih prejela nov unikaten kos nakita, ki ga je primerjala z NEKOČ in DANES, je zapisala naslednje:
»Danes mi je poštar prinesel tvoj težko pričakovani nakit.
Mogoče nekatere tvoje stranke ne opazijo embalaže saj jim je bolj pomembna vsebina. Jest sm jo. Lepa, lična ter povsod je tvoj pečat. Všeč so mi ti mali kartončki, kjer so pripeti uhančki/verižica. Kajti, ko si začela ustvarjat sem nakit dobila v majhnih vrečkah in že tu je razlika več kot očitna.In ko sem razmišljala kaj bi jest morda dodala, sm pomislila….vizitka mi manjka. Med puncami itak hitro pride debata o nakitu in z veseljem bi jo posredovala naprej. In evo….tudi na to si mislila. Vizitka je priložena :) In posredovala jo bom naprej kajti dober glas seže v deveto vas.
Kar se pa tiče same vsebine pa itak top nakit! Da o razliki med nekoč in danes sploh ne izgubljam besed. Tisti nakit, ki ga imam je kljub dolgim pretečenim letom tak kot nov in se vidi, da si že takrat uporabljala trpežen in kvaliteten material. Sploh ne dvomim da mi zdajšen ne bi zdržal dolga leta.
In potem vidim še darilni bon! In si rečem oooo shit neee… problem, dilema….kaj izbrati v taki poplavi izdelkov če bi pa človek kar vse kupil? Pismo – lepa gesta. Doda svojo noto. Predvsem mi je lep prvi del. Kajti tega se marsikdo ne zaveda.
Da ne bom napisala celega eseja bi samo še dodala:
Veš kdo si. Veš kako dolgo pot si prehodila da si prišla do tega kar si danes in kar imaš. Zagotovo so bili tudi padci. Naj ti padci ne jemljejo moči in jih vzemi kot izziv v življenju. Želim ti lepo, ravno pot brez padcev. Delaj to kar te veseli in uživaj. Me pa bomo s ponosom nosile tvoj nakit :)«
Nastja pošilja še FOTO dokaz, jaz pa sem zraven pripisala še leto izdelave nakita in dodala originalno (mojo) slikco iz arhiva.
Torej, če si tudi TI pred dilemo ali bi začela nekaj svojega, nekaj kar te veseli, naj bo tvoj odgovor vedno JA! A zavedaj se, da so rezultati vidni šele čez čas, ne danes, ne ta trenutek. Ravno zaradi tega, jih tako veliko obupa na že na samem začetku, ampak jaz verjamem vate in vem, da ti bo z močno voljo uspelo!
Objem,
tvoja unikatna Tjaša