Ko jaz nisem vredu, ni nič vredu. Ampak to je ŽIVLJENJE, ki v moji družbi piše svojo zgodbo, zato ni vedno vse lepo in z rožicami postlano. Včasih pride tudi vihar v telo in tako postavi vse na glavo.
A danes vem zakaj… …ker ima življenje zame pripravljeno tisto nekaj več…
Pisati iz globine srca mi je f…ing težko, a vseeno je zame to tako iskreno in srčno. In danes je tisti dan, ko čutim, da moram dati to iz sebe, da moram dati to svetu.
Letošnje leto ima zame pripravljenih en kup preizkušenj, ena največjih je bila zagotovo > tale. A ker za vsakim dežjem posije sonce, ta po delčkih prihaja nazaj tudi k meni.
Čeprav se vmes še vedno izgubim, pa počasi vsak zakaj dobiva svoj zato. Dolgo časa sem se spraševala kdo sem, kaj sem, kam grem in zakaj se mi ne izpolni srčna želja. In odgovor je bil na dlani > ker sem izgubila SEBE.
To se mi ni zgodilo prvič, se mi je pa prvič zgodilo v takem obsegu, da sem se znašla v začaranem krogu neprijetnih občutkov (strahu, tesnobi, osamljenosti,…) Sama jih na srečo hitro prepoznam in znam odreagirati tako, da sem v njihovem primežu čim manj časa. Pomembno pa je, da se znam tudi ustaviti, postaviti in sestaviti nazaj. Čeprav me najbližji ob tem še ne razumejo (ker je vse to novo tudi zame in jim razložiti, kaj se dogaja v meni, je ta hip nemogoče), a sama zase vem, da je to edina prava pot.
Večkrat sem se tudi že vprašala, kaj je narobe z mano, da imam tako rada čas zase, da lahko uživam v miru, v svojih mislih, v ustvarjanju. Da okoli sebe ne potrebujem drame in gruče ljudi. Danes mi je s karto Human Design postalo marsikaj bolj jasno in pred mano so odgovori, ki sem jih ta hip tudi najbolj potrebovala. VSE je točno tako kot mora biti. Tudi vsi moji občutki so pa pravem mestu, v pravem obsegu (čeprav bi si sama občasno želela drugače).
Delo na sebi je delo, ki se nikdar ne konča. Sama sem tukaj odmetala že ogromno enega gnoja, da lahko danes živim veliko bolj lahkotno in mirno življenje. Vseeno pa pridejo vmes tudi dnevi, ko se moram ustaviti in zadihati. Ko moram spustiti vse in iti vase. Tam so že skriti prav VSI odgovori in kar naenkrat življenje dobi spet smisel, saj srce vedno ve, katera pot je prava.
Sem se pa pred kratkim izgubila tudi na poti, ki vodi do mojih sanj. Kar naenkrat je vse postalo vse brez repa in glave. Tudi največja iskrica v očeh je začela ugašati. A sem jo prižgala nazaj in danes ponovno vem (čutim), zakaj delam to, kar delam. Danes vem (čutim), da je moja ustvarjalna pot prava in da me čaka na njej še ogromno, ogromno lepega. To si zaslužim, ker sta moje srce in duša, čista in iskrena.
Hvala, ker si in hvala, ker bereš moje misli ujete na virtualni papir.