Slediti sebi ali ostati znotraj okvirjev, sem se v življenju že kar nekajkrat spraševala.
Danes mineva že 14 let, od prve in mislim, da kar najbolj pomembne odločitve v mojem življenju, ko sem se kot 15 letna deklica odločila, da želim slediti svojim sanjam in na vsak način osvojiti zastavljeni cilj – študij arhitekture.
Že kot otrok, sem zelo, zelo rada ustvarjala, risala načrte, gradila hiške iz Lego kock in eno veliko, skupaj s pohištvom, sem tudi sama izdelala iz lesa, da sem se lahko v njej igrala z Barbikami. Za to sem si narisala načrt, doma našla podlago, različno dolge deščice, jih ročno razžagala, skupaj zabila z žeblji in jo na koncu še prebarvala. Ok, o tem, da sem pred vhodom v hišo razlila celo barvo, pa raje ne bi govorila. Ampak vseeno, to je bil prav poseben izziv in že takrat sem bila ponosna nase, da sem to kot punca sploh naredila, saj žaganje na roko ni bilo tako enostavno. A ta lesena hiška mislim, da je še vedno shranjena nekje na podstrešju, tako da bom morala enkrat to malo raziskati in jo prav poslikati za spomin.
Ustvarjanje in načrti
Odkar se spomnim sem vedno želela samo ustvarjati in risati načrte. Za vsak problem, sem vedno iskala neke rešitve, tako v vsakdanjem življenju, kot tudi v prostoru, samo da sem se dobro počutila in da sem čutila, da me obdaja pozitivna energija. Z raziskovanjem se je tako vedno bolj povečevala tudi moja ljubezen do arhitekture, a pot do tja je bila še ZELO, ZELO dolga.
»So to resnične sanje ali samo modna muha 15-letnikov?«
je vprašanje mnogih staršev. Odgovor je zelo preprost. Če otroka spremljaš na vsakem koraku, ga podpiraš in mu zaupaš, boš ob tem sam začutil ali si otrok to resnično želi ali bi to imel samo zato, ker ima nekdo drug.
Sama sem že kot 15 letna deklica točno vedela, kaj si v življenju želim. In hvaležna sem, da nisem bila ena izmed tistih, ki bi jo starši silili na gimnazijo samo zato, ker mi je šlo zelo dobro v šoli, ampak so mi dali prosto pot, ker so mi zaupali. Še posebej mami, ki mi je stala ob strani tudi ob vseh najtežjih odločitvah in je tako vedno podprla mojo veliko in tudi najbolj noro željo, čeprav verjamem, da jo je bilo globoko v njej mnogokrat strah, pa je na koncu je vsakič znova ugotovila, da je bil ta popolnoma brez veze.
Kako sprejeti pomembno in hkrati prelomno odločitev?
Čeprav sem točno vedela kaj si želim, pa nisem vedela katero pot izbrati, da me bo pripelje do cilja. Verjetno veš, da ne obstaja srednja šola za arhitekturo in da je do tja kar nekaj možnosti in poti, ampak kako se kot otrok odločiti za pravo? To je bil takrat zame največji izziv, saj nisem vedela ali naj se vpišem na Umetniško gimnazijo ali Srednjo poklicno šolo. Že pred vpisom na srednjo šolo, sem si zelo dobro pogledala pogoje vpisa za na faks in kaj se zgodi, če se odločim za eno in kaj za drugo. Tehtala sem, eno in drugo, pa zakaj to ja in zakaj to ne. A od vsega mi je bilo najtežje to, da mi niti malo ni bila všeč srednja šola, njeni prostori in nato še sprehajanje po Ljubljani zaradi predavanj.
Po tehtnem razmisleku, sam se le odločila, da bom tja hodila zaradi znanja in ne zaradi prostorov, pa čeprav je bilo potrebno narediti kar nekaj sprememb v glavi in že na začetku stopiti izven svojih okvirjev. Prepričana sem, da si vsak izmed nas želi, da se izobražuje v lepih in novih prostorih, kar pa na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (v Križankah) ni bilo. Na koncu sem se odločila iz srca in se odločila za srednjo šolo in smer Grafično oblikovanje, saj je bila tudi to moja velika ljubezen, poleg arhitekture in ustvarjanja. In tudi vse možnosti za nadaljevanje študija na arhitekturi so bile odprte.
Kaj pa sem se naučila že takrat?
Da je zelo pomembno, da imaš kot otrok pri pomembnih odločitvah vso podporo. To ne pomeni, da se nekdo drug odloči namesto tebe, ampak da kot otrok dobiš potrditev, da lahko oz. da moraš zaupati sebi in svoji veliki želji. Tako tudi spoznaš, da si za svoje odločitve odgovoren sam in nihče drug. Kajti samo od tebe je odvisno ali boš sledil svojim sanjam in stopil iz vseh okvirjev, ki ti jih narekuje družba ali pa boš preprosto zaspal na domačem kavču, čakal na boljši jutri in za vso nesrečo krivil druge.
In še moji nasveti TEBI
1. Če že imaš svojega otroka, potem mu vedno stoj ob strani, ga vzpodbujaj, mu dajaj možnost, da se odloči sam in da je tudi za svoje odločitve odgovoren sam – preprosto ZAUPAJ mu! Vsak izmed otrok je unikat in vsak izmed njih ima posebne sposobnosti, ki jih moramo vzpodbujati, ne pa zatirati zaradi našega strahu in kaj bo če bo in če ne bo. In to, da je otrok drugačen od ostalih je dar in ne prekletstvo, ko si misli večina. Zato – CENIMO to!
2. Če si pred pomembnimi odločitvami tudi sama in ne veš kako se odločiti, odgovora ne išči izven sebe (v okolici) ampak v sebi. Verjemi mi, da ko ti je najtežje in ko za to sprašuješ okolico, bo ta (skoraj vedno) nate prenesla samo strah in na koncu si niti ti ne boš več upala narediti velikega koraka naprej. Če pa ti uspe iti preko tega, si pa itak zmagala, pa čeprav te na začetku vsi gledajo malo čudno.
3. Bodi hvaležna za vse trenutke, za vse preizkušnje, za vse ljudi v življenju, ki so te že tako veliko naučili. Prav zaradi njih si danes TUKAJ in sedaj bereš moj blog brez zavor. Hvala ti!
p.s. Si že prebrala >> TO zgodbo <<, ki je meni popolnoma spremenila pogled na svet?
Bodi unikatno in unikatna.
Objem, tvoja Tjaša