Letošnje leto se je začelo čudovito in imela sem občutek, da se je celotna evforija decembra prenesla v novo leto, potem pa je prišel februar. Mesec, ko se je v meni spet nekaj spremenilo. Mesec, ko se mi je dogajalo ogromno nenavadnih stvari in ko so se v meni ponovno prebudili neki neprijetni občutki iz preteklosti.
Prva asociacija na vse to je bila, da se mi spet ponavlja zgodba lanskega leta, ko sem prav tako februarja preživljala nekaj najtežjega, šla čez vse mogoče preizkušnje, ko sem padla najgloblje, kar je bilo sploh možno. A hkrati je bilo letos vse drugače, saj lani nisem niti malo vedela, kaj me čaka, kaj vse mi določeni dogodki in ljudje sporočajo. Letos pa sem se z vsem tem lažje spopadala, saj sem veliko hitreje znala sama poiskati odgovore, pa čeprav so bile vse preizkušnje še bolj intenzivne.
Ob vsem tem sem spoznala, da je še ogromno stvari, ki jih nimam rešenih in me preganjajo na vsakem koraku, a vse dokler ne bom rekla DOVOLJ je in nekaj spremenila. Ne, ni dovolj samo to, da rečeš, da boš nekaj spremenil, se tega držiš en teden in potem te mine ali pa si rečeš, sedaj je pa že vse dobro in gremo naprej. Verjemi mi, da to tako ne gre, ne meni, ne tebi, saj ti vsaka stvar slej ko prej prileti nazaj! Za vse je potrebna vaja, vaja, vaja in čas, včasih to lahko traja tudi po več let.
Ob raziskovanju sebe in odzivov iz okolice pa sem spoznala, da je veliko ljudi, ki se tega ustraši in stopi nekaj korakov nazaj, ne da bi za svojo težavo in zakaj se jim to dogaja, poiskali odgovor. Priznam, da je na začetku to ZELO, zelo težko, ker se znajdeš v nekem začaranem krogu in ne znaš stopiti iz njega. Takrat običajno tudi ostaneš sam (to se je zgodilo meni) in takrat moraš znati poiskati tisto, kar tebi najbolj pomaga, tisto, kar tebi dvigne motivacijo in tisto, kar ti da voljo za naprej. Kako se z vsem tem spopadam sama, sem že pisala >> tukaj <<
Kaj se mi je pravzaprav dogajalo?
V preteklih tednih, ko mi je bilo najtežje sem tudi sama stopila dva koraka nazaj, a to zgolj zato, da sem našla svoj mir in v sebi poiskala odgovore na moja vprašanja.
Prišla sem do točke, ko me je na vsakem koraku bombardiralo tisoč informacij, pomembnih in nepomembnih, in dobivala sem spet občutek, da nič ne znam in da nič ne naredim prav. Seveda se je vse to dogajalo samo v moji glavi in obujalo spomine na čas, ko sem se morala za vsako stvar dokazovati in narediti vse, samo da je bila zadovoljna okolica.
Tega sedaj ni več, saj sem se lani odločila, da se ne oziram več na druge in okolico, saj sem to kar sem, z vsemi mojimi diamanti in napakami. In to je bila tudi najboljša možna odločitev, ki sem jo sprejela. Še vedno pa se v mene na trenutke prikradejo dvomi, me okolica preizkuša ali res stojim za tem, kar sem se odločila ali iščem bližnjice, da se temu izognem. Čeprav je tega vedno manj, se še vedno to dogaja tudi meni.
Tako sem kljub vsemu znanju in preizkušnjam, pretekli mesec spet prišla do točke, ko nisem več vedela kaj naj sploh delam, kaj je dobro zame in za mojo pot naprej. Bila sem na razpotju, ko sem ponovno morala najti sebe in spremeniti določene stvari v mojem življenju. Prva izmed njih je bila omejitev spleta in več časa posvetiti sebi, ustvarjanju in mojim ciljem.
Ja, prišla sem do točke, ko sem spremljala že vse mogoče stvari in dogodke, ki pa so mi vzeli preveč časa in energije, da bi lahko počela to kar sem si močno želela – ustvarjati, ustvarjati, ustvarjati. Prvo me je na to za nekaj dni opozorilo zdravje in sem se morala prisilno ustaviti, takrat pa se je zgodil tudi klik v moji glavi in sem začela z novim sistemom kako in kaj bom kaj počela.
Ko sem se sestavila nazaj in ko sem začela ponovno kreirati iz sebe, se je spremenilo VSE! Vem, da je težko verjeti nekaj, kar ne doživiš na lastni koži, ampak jaz sem sama sebi že tolikokrat dokazala, da MORAM verjeti v svojo vrednost, poslušati samo sebe in svojo intuicijo, ker takrat se reši vse, pa čeprav je za to potrebno nekaj časa.
In kako vem, da sem sedaj spet na pravi poti?
V zadnjem času sem prejela TRI zelo velika presenečenja in zame zelo pomembne potrditve.
To je prvo diamantno presenečenje zadnjih dni, katero me je pričakala doma, doma (v Borovnici) in mi pomeni neskončno veliko!!! Zgledalo je pa nekako takole. Pridem domov in me čaka posebna pošta, pojma nisem vedela kdo mi jo pošilja, saj sem vedela, da nisem nič naročila. Nato odprem paket. Nisem vedela ali naj skačem, vriskam ali vpijem od veselja!!! Na koncu sem počela vse to!!! Zato, draga moja Lenja, hvaležna sem ti do neba, za vse kar si mi dala, ker ne vem če se sploh zavedaš kakšno diamantno vrednost ima to pri meni!
Katera sta pa ostala dva velika presenečenja, pa ti razkrijem v naslednjih dneh, ko se vse dogajanje prične! Ne pozabi me spremljati tukaj na blogu in med e-novičkami, saj boš prva izvedela kje bom v naslednjih dneh skakala iz moje cone udobja! Jaz se že veselim in komaj čakam, da ti razkrijem VSE!!!
Bodi unikatno in unikatna.
Objem, tvoja Tjaša